Manca je polagala vse svoje upe v današnji dan (saj je že predolgo hodila za statista na starte in pavzirala). In da ne bi kaj falili, je seveda izbrala Lijak, kot najbolj zihr varianto za izpolnitev želja (potrebe). Ob 1.20 na Vrhniki v LCja Manca in Erzo in na Uncu Mega in brez kolebanja direkt pod Lijak.

Med potjo veter SZ, na Kovku 8/11 burje, ampak Lijak mora bit, ker vedno JE. Zgoraj nad startom črnina in vse pokrito, piha ven iz Lijaka. Nekaj tujcev sicer pospravlja robo po letenju (?), domači in ostali pa sedijo in čakajo, da bo. Pa ni.

Posvet jate: gremo na Trstelj S (na S pobočjih sije sonček), pa Erzo ga še nima. V trenutku, ko se odpeljemo, pokliče Ščuka/Riba/Skuša/Nevidni/Klokan da Slavnik kliče in da garantirano BO (bo šel tudi sam gor, če nas ne bo…).  Pod viaduktom pred avtocesto se ustavimo na drugi posvet: Trstelj (kjer še vedno sije sonček) ali v obljubljeno (neznano) deželo ? Vključimo logiko, ki pravi, da če bo Slavnik zajeb, ostane še vedno Socerb (ki mora bit še do noči). Erzo se odpove 1 kom.garant novnov-emu za zveličanje neznanega in že drvimo nazaj na Razdrto-desno Kozina-cikcak Prešnica-šodr in zabremzamo ob uradnem pristanku v idili  širnih kraških travnikov pod Slavnikom.

Peter ustavi minuto za nami. Pristop v LCja in po ostankih ceste gor na Slavnik, naprej okoli Grmade in parking. Poševno gor na travnik in že postavljamo. Piha rahlo gor ali nič. Še vedno smo skeptični.

Peter potegne in zavrti pod oblak. Erzo s popravkom za njim, Manca in jaz ob budnem viteškem nadzoru in potem še Vitez.

Ko se bašem v sedež, si zbijem telefon s prižganim FlyMe iz kokpita in ga ujamem v naročju, ga zadržim z zobmi, da snamem rokavico in odpnem zadrgo in vtaknem v žep in potem lahko začnem JADRATI. JADRATI z veliko, ker naslednjo uro navijamo, jadramo sem in tja in ven pod oblake in ob pobočju in uživamo, da se vsem smeji. Ko se plohe od zadaj (smer Učka, smer Ilirska) začnejo približevati in ko se nad nami nabere res ena grda črna gmota, se odpeljemo ven in pristanemo. Manca, Mega in jaz na uradnem.

Zoranov let

Erzo in Peter malo naprej od letališča Črnotiče.

Erzov let

Mi trije pospravimo (jaz imam še manjšo čistilno akcijo mojega bivšega lepega, skoraj novega zica), do Podgorja s Petrovim avtom, kjer skipava Manco in tovor in počasi in previdno gor (Mega res vozi z občutkom). Nazaj grede razloženo naložim v LCja, pa do Črnotič, kjer poberemo še Erza, predamo Petru avto (in ga preveč ne hvalimo za odlično izbiro – da mu ne stopi v glavo…) in se vsi veseli kot radio poslovimo.

Še manjši nakupovalni pohod v Tuš-Kozina pa naprej (nazaj) proti LJ (LJU). Danes je bila pa res TAPRAVA IZBIRA (da smo se pustili zapeljati Ščuki 🙂 ).

Danes se je obetal malo boljši dan in že včeraj sva se z Erzom pogovarjala o Žusmu. Zjutraj sicer ni bilo več napovedano idealno stanje in Erzo celo razmišlja o alternativah (Ščuka-Slavnik…), ampak na koncu pri Rutarju prestopim k Mirku in Erzu in Mirko odgasira proti Celju.

Vmes nekaj telefonske koordinacije in na parkirišču v Loki pri Žusmu se dobimo z Damjanom Čretnikom. Počakamo še Mojco Pišek in z Damjanovim kombijem na start.

Tu sem prvič in start je velik travnik na položnem vršnem pobočju. Žal pa veter piha z J, kar je precej z desne. Skupina Štajercev (AVG, Trglavčnik,…) že postavlja. Postavljamo in čakamo na primeren trenutek. Erzo lepo štarta in le malo izgubi in začne lepo nabirati nad  dežurnim kucljem skupaj še z nekaterimi drugimi.

Štartam jaz, Čretnik za mano po kar nekaj sesutjih padala (zaradi mešajočega vetra), malo kasneje pa še Mirko. Piškova se je odločila, da bo z nekaj ostalimi še čakala. Najprej močno potonem, potem pa ujamem močno dviganje levo od starta naberem skoraj 200m nad start. Potem pa me začne odnašati levo za pobočje in padem iz stebra v močno spuščanjem, ki čez nekaj časa postane kar kritično. Grem samo dol, proti vetru 10, proti dežurnemu stebru ne dobim več nobenega dviganja, zato se obrnem bolj z vetrom. Nikjer več ne dobim nobenega dviganja in na koncu pristanem na travniku hribovske kmetije pod Babno goro.

Zoranova curaža

Mirko scuri na uradni pristanek v Loko, Čretnik nekaj za njim, ostali izginejo. Ko pospravim, pokliče še Erzo, ki je scuril blizu Rifnika pri Šentjurju, nekaj pa jih le uspe nadaljevati proti Celjski kotlini.

Erzov Žusem

Odpešačim dol do glavne ceste in z veliko koordinacije končno pride Mirko do mene, potem pa skupaj po Erza. Najprej še mislimo na povratek in popravca na Žusmu, vendar je že vse sivo in pokrito in Mojca s štarta javlja, da so obupali in gredo dol.