Padalska jata

Za danes je napovedano kar lepo z zmernim JV vetrom, ki bo čez opoldne preko J obrnil v JZ. V JZ SLO je zjutraj bolj jasno, SV pa še kar prekrita. Erzo posreduje Ukijev predlog: Golte ali Kobala (ob omenjanju Jelenka). In seveda navijam bolj za Kobalo.

Ob 10h (z mojo 10 min zamudo zaradi gužve na AC) na Vrhniki, kjer je že odločeno za Kobalo. Erzo, Mega in jaz z Megovim avtom, kadilci pUNČKa, Uki in Mirko z Mirkovim Volvom.

In gremo po »najkrajši« poti na Tolminsko: čez Podlipo v Žiri in potem v vedno bolj divje rovte in pod Bevkovim vrhom dol do stika med iIdrsko in cerknško magistralo (vodi Erzo, pa še on na koncu ni čisto siguren kje levo in kje desno…). Končno pridemo v Tolmin na pristanek, kamor je pUNČKa že naročila kombi.

Ob 12.20 nas naloži in vijavaja gor. Nekaj čez 13h smo na startu, kjer sploh ni pretirane gneče. Zavalimo se v senco, saj ni nobenega vetra in nekaj redkih startajočih ni preveč prepričljivih. Erzo nima pravega letalnega izziva in predlagam, da nas mlečnozobce danes vodi, pa predlog izzveni bolj v prazno… In čakamo in modrujemo kdaj bo bolje (Erzo medtem utrjuje socialne stike…) . Počasi imamo poležavanja zadosti in se nam zdi, da zdaj pa že dela (pa kakšen tudi že nabere in ostaja v luftu). Počasi se spravimo na start in se začnemo pripravljati. Na Z stran in v luft: Erzo, pa Uki, pa jaz in Mega in Mirko in pUNČKa.

Na levem robu slemena hitro dobimo dviganje in naberem(o) do 1700, kjer smo že skoraj na višini baz. Erzo in Uki se že odpravita na S za Kobiljo glavo proti grebenu južnih Bohinjcev – v smeri vrha Vogla. In midva z Megom za njima. Začne se moj najlepši let doslej (takrat tega še nisem vedel). Megu se zdi, da so baze na 1700-1800 prenizko za tako avanturo in obrne nazaj (»jaz grem kar po klasični varianti…«), jaz pa nadaljujem za Erzom in Ukijem pod Zabiški Kuk. Kar curim in se mi zdi, da sem prišel v mišnico, pa me Erzo pomiri, da je v krizi spodaj rešilni pristanek. In me pogled na prostrane travnike Tolminskih Raven pomiri v nulo.

In sedaj se začne poezija: letenje skoraj v polkrogu ob pobočjih pod najvišjimi grebeni (z rešilnimi Tolminskimi Ravnami ves čas spodaj) ob spominih na: Zabiški Kuk, kamor sem nazadnje lezel v nekem hudem snegu s koče na Planini Razor, ki jo nadletim malo kasneje. Pa nad rušnato planoto, kjer nabirava z Ukijem že tik nad rušjem pod Vrhom nad Škrbino, kjer sem nazadnje plezal v platkah Škrbinske plošče. In pod Tolminskim Migovcem do Planine na Kalu, kjer smo nekoč silvestrovali v intimni družbi in naslednji dan plezali v Migovcu.

Tule so prevalimo na drugo stran nad dolino Tolminke  (in rešilne Tolminske Ravne ostanejo v prejšnji dolini). Erzov nasvet: »ti kar naberi, kot je treba in se zapelji direkt na one skale čez« (Rdeči rob in za njim Maselnik) me ne pomiri najbolj, me pa potem popolnoma pomiri pogled na »prostrane travnike« Čadrga. In sem res kmalu za Erzom na pečinah Rdečega roba in me kar dvigne, da pridem lepo nad sedlo Planine Sleme, kjer zavijemo desno pod Maselnik. Uki je tik za mano in tu zavrtimo in naberemo (čeprav Erzo svetuje nadaljevanje blizu pobočja, tudi če se ne bi dalo nabrati, saj Z ni močan in bo šlo…). In res gre, tik nad zelenimi travniki J pobočja Krna, čez vso pobočje pod Batognico, Krnsko škrbino in vrhom Krna (vse v bazi tik nad nami) do roba (10m stran v pobočju pozdravim planince na poti dol z Gomiščka, …), kjer zavijemo desno pod Krnom proti Krnčici. Erzo in Uki sta bolj ob pobočju, mene pa lepo dvigne pod bazo in še malo v njo, tako, da zapeljem kar naravnost nad Planino Zaprikraj (no, tu sva prav pred kratkim z mulatjere po frontni liniji s pobočij Krnčice opazovala padalce, ki so vozili mimo, danes pa smo mi na zunanji strani (v stenah in pobočjih pa nikjer nikogar).

Erzo ni za to, da nadaljujemo proti Bovcu (in tam scurimo), zato zapeljemo levo čez na Krasji vrh in v greben Polovnika, kar je pa že »klasika«. Vzdolž vsega grebena lepo drži, občasno tudi poberemo (kar živahno, sploh tik ob in nad grebenom). Tu se slišimo s pUNČKo, ki se vrača s konca grebena žal nizka in kmalu pristane v Srpenici. Mega javi, da je na poti na Stol.

Na koncu Polovnika poskušamo še vsi nabrati za naprej, pa razen nekaj sunkovitih dviganj kaj dosti ne pridobimo. In se ločimo: Erzo potegne naprej čez Sočo na pobočja Kanina, jaz obrnem in nazaj ob grebenu. Uki najprej še poskuša nabrati, da bi šel za Erzom, potem si premisli in pride za mano. Najprej samo curim (in me že pUNČKa s tal spodbuja, naj čimprej poberem), potem popravim in pri Krasjem dobim z močnim dviganjem višino čez 1900 (sem že v bazi), tako da se samo odpeljem čez vso kotlino čez Drežnico na pobočje, kjer spet drži. Mega javi, da na povratku s Stola curi pod Joškami in da »tudi čez Sočo ne bo prišel…«

In grem okoli roba in naprej čez preskok na Mrzli vrh in naprej (Z lepo drži in dviguje) do Vodel vrha. Spodaj so Gabrje, kjer je že Mirko na piru.

Miretov let

Še malo naprej do konca pobočja, tu pa s 1000 zavijem ven nad Sočo v smeri štarta Vrše. Naredim tehle nekaj posnetkov

in filmček

in nazaj proti uradnemu pristanku.

Zoranov let

Definitivno moj najbolj izpolnjujoči let doslej 🙂 !! Hvala Erzu in Ukiju za družbo, spodbudo, vodenje (nekaj trenutkov sem bil tudi spredaj, po svoje in tudi višji, 🙂 hahahaha…) in nasvete!

Mega se pojavi iz objavljene zagotovljene curaže (seveda, kot vedno) in pristane nekaj za mano.

Megov let

Uki pa naprej do Kobale in potem še nazaj v Gabrje, kjer se pridruži Miretu na piru.

Ukijev let

Med pospravljanjem pUNČKa prištopa preko postanka v Kobaridu v bližino Tolmina, kamor jo gre pobrat Mega.

Erzo objavi pristanek v kotlu bovške doline nekje pod Boko.

Erzov let

Erzov komentar leta: Lepo nizko letenje po Pl. Razor z nizkimi bazami in spremstvom. Nisem hotu po Polovniku nazaj, raje še zadnič v Bc letos. In ko poberem Javoršček, si že mislim, da mi morebiti prvič uspe nazaj v Krnčico. Pa na vrh vseeno piha JV, namesto pričakovanega Z, kot je nižje. In kotel… vseeno pa nekaj novega zame.

Še vizualizacija letov:

Mi trije na prehranjevanje v Tolmin, kjer se nam na koncu pridruži še druga trojica.

Glede na plohasto nevihtno napoved dopoldne razmišljam ali bi bilo bolje na projekte ali zaresno letenje (če bi kje bilo). Pa reši dilemo Erzo, ki zlobira za Koreno (če je dalo včeraj, bo mogoče še danes…).

Poberem Faaca doma in v Horjul, kjer že čakajo Erzo, Mirko in Žiga. Naložijo se k nama v LCja in gor.

Parkiramo pri »opuščeni« kmetiji in na novo varianto starta, levo na vrhu griča našega startnega travnika. Erzo že odleti, medtem ko ostali še postavljamo (jaz projektno robo). Za njim odleti Faaca (prvič na Korenu sploh), pa Aleš, Jaz in Mirko.

S Faacom poskušava levo, medtem ko ostali trije zavijejo na desno. Le Erzo nabere nad start in zaresno zajadra. Faaca samo tone proti Podolnici in za njo prvi pristane.

Faacov let

Mirko je naslednji na tleh Z od Horjula.

Mirkov let

Jaz pa pred Slevico najdem dviganje in naberem skoraj 100m, preden mi ga zmanjka. Potem zacurim in se odpeljem proti športni dvorani, nad katero pristaja Žiga. Pristanem na uradnem

Zoranov let

in pospravljam, medtem ko Erzo še vedno vozi po grebenu med dežnimi kapljami. Končno tudi on pristane s kar nekaj nabranimi km.

Erzov let

Z Alešem greva pobrati vse po vrsti in potem vsi gor po LCja in eventualno ponovitev.

Pa na koncu nobenega ne premami, da bi še enkrat poskusil (naraščajoča oblačnost, veter meša,…). Tako se poslovimo in proti domu…