Tekmovanje v preletih, ki ga je organiziral TORA d.o.o. s pomočjo Italijanskih kolegov je bilo že vprašljivo, saj se je nebo zaprlo in ni bilo termike, da bi premagala severni veter. Vrhničani smo se že odločili, da gremo proti obali, kjer je sijalo sonce, ko je naenkrat zapihalo navzgor kljub temu, da še zmeraj ni bilo sonca. To se tam velikokrat zgodi in nisem bil nič presenečen, le hitro sem se moral vrniti na štart, kajti tudi jaz sem plačal štartnino. Ko sem prišel na štart, je bilo v zraku že več kot deset pilotov in štartal sem v dveh minutah ter takoj krenil proti zmajarski rampi.

Štartni pilon je bil že odprt in to na hribu pod zm. rampo ( Sv. Marija ). Prva obr. točka je bila Sv. Magdalena podŠtanjelom desno od štarta, druga spet zmajarska rampa, tretja grad Kromberk in četrta cerkev v vasi Osek. Cilj je bil seveda livada pod štartom, kjer je bifejček z okrepčilom in parkiriščem.

Zmagovalec je navil višino koj po štartu in tik pod bazami letel kar zunaj celo z ušesi, saj so bila dviganja obsežna in močna do 8 m/s. Tako se je kar vozil od prve do zadnje in zmagal. Nekateri sno pač takoj krenili proti pilonu in imeli zaradi tega vedno probleme z višino. Jaz osebno sem prenizko krenil proti Kromberku ( že kar v navadi ) in izgubil preveč višine ter pristal pri nekdanjem hangarju pod prvo obratno točko, kjer je včasih bilo pristajališče.

Sodelovalo je le kakih štiri naših tekmovalcev, večina pa je bila Italijanov ter nekaj Avstrijcev.

Kljub prevoženi le dve tretjini poti sem bil na sedmem mestu prvi od štirih Slovencev, skupno prvi pa je bil Grigoletto Paolo Italija, med ženskami pa Corradi Gabriela Italija

Plohe in nevihte ta dan so čisto zmešale štrene zagnanim padalcem. Na vseh štartih okoli Vrhnike so bile razmere slabe. Kljub napovedi severja je na Zavrhu pihalo dol in smo šli pogledati na Strmco, ker je tam še en štart na JV veter, če ne bo Strmca v redu. In res, ko je šel Dane peš na Lipovec, da bi višje štartal, je zapihalo dol, zato je štartal proti vzhodu in komaj prebijal proti vetru. Ta čas smo ostali prišli na Grmado in ugotovili, da super piha, direktno in ravno prav. Nismo pa slutili, da malo višje že jača severnik in ko smo dosegli višino 1000 m , smo opazili, da bo treba pohoditi vse, kar ima padalo za te primere. To pa je nevarno opravilo, saj sever ni nujno laminaren in Jerneju ga je pri tem sesulo, da ga je komaj spet “sestavil”. GPS je kazal celo 20 km/uro, vendar ne naprej in to je grozljivo. Štirje smo komaj uspeli stiščati ven in pristati enega pa je odpihnilo čez gozdove skoraj v Pivko. Koliko je sam hotel tja mi še ni znano.

To je en lep primer, da se z napovedjo močnejšega severja ni šaliti. Agonija z ušesi gor in “rikverz” je trajala slabe pol ure. Šele ko sem bil malo bolj nad ravnino, sem z B-stall-om zbil višino na 80 metrov in tedaj sem šele normalno letel. Ko sem pospravil pa je tako zapihalo po tleh, da me je bilo groza, kaj bi bilo, če ne bi uspel pravočasno pristati. Tu izkušnje ne pomagajo dosti. Izkušnje bi morale preprečiti, da bi sploh štartal, a te včasih kar potegne za drugimi, ko jih vidiš kako lepo zajadrajo.
SPET SMO ZMAGALI.

Ob 13 uri me je jezilo, ker nisem bil še prost, nekaj jih je pa že mrzlično pripravljalo padalo za vzlet. Pozneje se je izkazalo, da je bilo največ oblakov (termičnih seveda) od 12 h do nekje 13h30min, potem malo pavze in nato še toliko, da so tudi začetniki  jadrali dobro uro, izkušenejši pa smo potegnili na 2000 metrov in proti Cerknici, ter tudi končali tam nekje. Najdalj je prišel Jimmy, ko je pristal blizu Rakeka na neki zelo majhni jasi. Ostali, ki niso odleteli pa so jadrali visoko nad Rakitno ter tudi pristali tam, ker so tako lažje prišli do avtomobilov. Če pristaneš čisto na SZ delu rakitniškega polja, si v kakih 15 min na štartu.

Čedalje več  padalcev prihaja iz drugih klubov, saj jim je ta vzletišče čedalje bolj všeč. Preleti pa so tudi več vredni, saj je pretežno ravninsko letenje.

Če me je kdo ta dan klical, sem mu rekel, da bi danes Zabočevo moralo biti v redu, saj sem dan pred tem ob 16,40 jadral 20 minut. No, pozneje je kazalo na slab dan, a je Primož zvrtel ravno toliko, da je “preživel senco” in seveda se nam je mudilo nazaj na štart. Tokrat sem bil kot “razštelan klavir”. Še nekaj napačnih odločitev ( poskus bolj zunaj ) in spet sem bil na tleh. No, v tretje smo se izenačili in nazadnje vrteli večerno termiko (sredi doline). Skratka super. Aja, v gosteh smo imeli Mareta iz Ljubljane in Janeza z Logatca, ki se je super navozil.

Napovedano slabo vreme je vse nas odvrnilo od misli na letenje. Po 14 uri pa se je le nekoliko razjasnilo in štart na Zavrhu je oživel. Na štartu skoraj ni bilo vetra, toda Boštjan in Grega sta kljub temu zajadrala in po dobri uri odletela na Staro Vrhniko k Erzotu. Res pa je, da si moral zadeti pravi trenutek, saj drugače nisi priletel nad Dol dovolj visoko, tam pa je kar vse držalo.