Ko sem spet doli z LCjem, se Mirko poslavlja, ker se mu mudi v službo. Spoznam se s Frenkom Ropretom, ki je pravkar pristal z Vogla (kot edini skozi meglo na startu – tandemaši Lucija in Miha in klienti so ostali gori na gori…). Hitro ga prepričam, da gre z nami na Studor, da spusti LCja.

Pa se odloči Mateja, da ne bo letela in gremo gor sami štirje. Tudi Slak se odloči, da ne bo letel. Parkiramo na planini Blatce in pešaka gor od zadaj na Studor med žlednimi ostanki.

Na startu piha rahlo, lepo gor. Mateja in Slak nama pomagata postaviti padala in odleti Domen … in odletim jaz…

Potegnem desno čez Voje do Vogarja (na startu dva postavljata) in potem čez jezero do Kramarja, kjer pristanem malo za Domnom.

Domnov let

Zoranov let

Ona dva (tujca) z Vogarja pa startata in kar jadrata in celo nabereta !!! Najbrž ne vesta, da v takem dnevu ni termike in ker tudi ni splošnega vetra, se zato normalno scuri 🙂 .

Mateja in Slak sta že na pristanku in skozi Drive-In kremšnite na Bledu proti LJU 🙂 .

Novnov, ki sem si ga že dolgo želel 🙂

Močan S čez SLO in zjutraj si izberem nekaj projektov na ta veter (za to smer, kar se tiče jakosti ne vem, kako bo…). Pa da vidimo, kje bo.

Ko že odhajam, se slišiva s Pojetom, ki prihaja v Šentvid po svoje 4 gume in predlaga Hom nad Soro pri Medvodah. Takoj spremenim plane, saj je to moj že dolgo oblegani start (doslej že 4x na startu s padalom; prvič 14.12.2010 je odletel Damijan, mi s Slavko in Matejo pa smo mu samo držali padalo. Po tem sem bil še trikrat sam in je bilo vedno slabše; kar se tiče vetra, je bil vedno narobe, kar se tiče šavja, pa pri vsakem obisku večje. Nazadnje sem bil cca 14 dni po letošnjem žledu, ko je bilo poleg šavja še vse posejano z vejami…).

Prevzamem Pojetove gume in mu jih pripeljem pod Hom. Pustiva LCja spodaj in z Volvom gor do sedelca. Pešaka okoli hriba pod vrh.

Na startu metrska praprot in pod njo že delno sprhnele veje od žleda. Piha v sunkih, ko pihne je idealno gor. Največje veje odstraniva in ob tem vsaj malo potacava praprot.

Postavim tik pod klopco pod bukvami, kjer je nekaj manj praproti. Jožef mi pomaga še razporediti vrvice Rooka in mi pridrži rob padala. Ob sunku ga dvignem hrbtno, štrikci so popolnoma čisti in nezapleteni (kolikor vidim 🙂 ), vendar ni dovolj poln, da bi odletel. Spustim ga nazaj in se obrnem naprej.

Ob naslednjem sunku potegnem naprej in gre krasno gor, Jožef zavpije, da je vse OK in samo s tremi praprotmi (vidim kasneje) odletim iz poseke. V začetku kar malo drži, desno proti vetru me zaustavlja (zunaj je čisti V, kar močan), z vetrom na levo pa zbezljam. Nekaj zavojev in pristanem na travniku pri avtu.

Zoranov let

Vesel kot radio !!

Jožefa kar nekaj časa ni v zrak (kasneje pove, da mu je malo posvaljkalo padalo pri prvem poskusu in da je imel kar nekaj zapletene praproti, s katero je potem odletel…). Ko pride iz poseke, samo zavije v smeri Škofje Loke in vleče, dokler gre.

Pojetov let

Ko pospravim, ga grem pobrati in gor po njegov avto.

Ko se posloviva, odhitim na Železniško na Vrhniko, kjer me že čakata Erzo in Slak. Prisedeta, po Mega in potem odpeljemo opremo na sprehod na Primorsko. Ogledamo si Planino, kjer piha okoli 7/9,5 burje, vendar ni junaka.Potem gremo še na Slano blato na strokovne oglede sanacije plazu (piha mešajoče z leve in delno od zadaj) in na koncu v slaščičarno v Ajdovščino, kjer piha najmanj 🙂 .

Danes pa je zjutraj res slabo vreme: orkanski Z in  jesensko deževje (v LJU). Najprej sploh ne pomislim na letenje (in tudi z Erzom sva si enotna, da danes pač ne…), ko se na OLC pojavi Jožef z novim startom pri Sedučniku nad Dovjem (točno tam smo nekoč stali in si ga ogledovali, pa je žal dol pihalo…).

Ko ga pokličem, kakšne so bile razmere, ga dobim ravno, ko v lepem sončku išče start Pr Tič (za katerega je nama z Erzom včeraj zmanjkalo časa…). Usmerim ga na pravo lokacijo kjer piha idealno… Ekspresno v LCja, da ga ujamem in se skombinirava za prevoze (Erza ne zanima…).

Pri cerkvici v Lomu pod Storžičem ga poberem, malo po tem, ko pospravi. Gor k Tiču po Jožefov avto (in ogled starta, ki je travnik kot v pravljici – razen grozilnih tabel o privatni posesti in znakov o prepovedanem prometu mimo turistične kmetije odprtih vrat 🙂 …). Oba skupaj dol do cerkvice v Lomu, kjer pustim LCja, Jožef pa me zapelje še enkrat gor in se poslovi, saj se mu že kar mudi.

Odpešačim na vrhnji rob idiličnega, v nulo pokošenega travnika. Tudi veter je praktično nula. Začnem postavljati Rooka, ko z (neregistriranim) avtom pridivja mladenič od kmetije odprtih vrat in me začne zasliševati, kaj delam tu brez dovoljenja. Povem mu, da se pripravljam na letenje, v dobri veri, da na taki, v nulo pokošeni travici, najbrž ne bom naredil veliko škode. Mladenič bi se kar nekaj kregal, pa mu povem, da sem videl, da so pred kratkim od tu odleteli Košnjek in kolegi. Ko sliši to ime, je naenkrat ves drugačen (Košnjekovi imajo 20m naprej vikend…) in mi blagohotno dovoli (“… no ja, samo če ne bodo zdaj vsak dan prihajali padalci…”) in se poslovi…

Postavim do konca in ob kibiciranju fantiča (ki je prigonil bicikel do mene), potegnem v (zelo) rahlem  Z. Rook skoči gor in že sem v zraku – z manjšo kravatico na levi strani (grrrr… 🙁 ), ki me vleče v levo. Speljem čez drevesno mejo nad dolino, poskušam rešiti kravatico, pa mi ne uspe. Zaradi kompenziranja z desno komando sem precej zabremzan – počasen, tako da se samo zapeljem nad Lom in pristanem na travniku pri cerkvici.

Zoranov let